Na prvi pogled:

Razumne metode merjenja

Možnosti in omejitve merjenja pH-vrednosti

Merjenje pH-vrednosti v urinu ne zagotavlja zanesljive ocene ravnovesja med kislostjo in bazičnostjo! Zaradi prehranskih vplivov je pH-vrednost urina med 5 in 8. Poleg tega se le 1 % celotne urinske kisline izloči v obliki proste kisline, ki jo lahko zaznamo s papirnatimi trakovi. Večina urinske kisline se izloči v obliki amonijevih sestavin, ki jih barvni lističi za določanje pH-vrednosti ne zaznajo.

Merjenje pH-vrednosti je koristno le, če pH-vrednost urina redno merimo večkrat na dan v relativno kratkih razmakih. Poleg tega bi morali vedno jesti enako hrano, prav tako pa ne bi smeli imeti težav z ledvicami. Če so te zahteve izpolnjene, lahko merjenje pH-vrednosti z lističi za določanje pH-vrednosti v enem dnevu zagotovi vpogled v stanje ravnovesja med kislostjo in bazičnostjo.

Določanje neto stopnje izločene kisline namesto pH-vrednosti

Ravnovesje med kislostjo in bazičnostjo se lahko natančno določi s pomočjo merjenja neto izločanja kislosti v enem dnevu. Urin, ki ga zberete v 24 urah, se analizira; v njem se preveri izločene produkte, ki so pomembni za določanje stanja kislosti in bazičnosti, kar pomeni, da se lahko določi neto izločanje kisline v enem dnevu.

Metoda Friedricha Sanderja (pH-vrednost v urinu)

Metodo, ki jo je Sander razvil v 30. letih prejšnjega stoletja, uporabljamo še danes. Poleg merjenja pH-vrednosti urina se določi tudi varovalna zmogljivost urina, in sicer s pomočjo petih meritev, ki se izvedejo v enem dnevu. Več o tej metodi vam bo moral pojasniti strokovnjak.

Metoda, ki sta jo razvila Jörgensen in Stirum 

Ta metoda določa varovalno zmogljivost krvi, še zlasti rdečih krvnih celic, s pomočjo česar se nato določi morebitna stopnja acidoze v celicah. To posebno krvno analizo uporabljajo v posebnih laboratorijih.

POIŠČITE SVOJ IZDELEK BASICA®

Nabor izdelkov Basica®